Kako eko je bio?

Vir: http://www.menshealth.si/prehrana/novice/kako_eko_je_bio-14390.aspx

Ob vstopu v Evropsko unijo so tudi za nas začeli veljati evropskizakoni. Posebni izdelki, na primer z ekoloških kmetij, pri tem niso izjema. V Uniji že 13 let veljajo predpisi za biološke izdelke rastlinskega izvora, pred petimi leti pa so se jim pridružili še za živalske izdelke. Kljub temu pa so raziskave med kupci pokazale, da njihovo zaupanje do teh izdelkov ni takšno, kot bi si proizvajalci želeli in pričakovali.

Mogoče so bili potrošniki preprosto prevečkrat prepeljani žejni čez vodo. Kako bi sicer pojasnili, da izdelkom, pridelanim biološko, očitno ne verjamejo kaj dosti. V anketi, ki so jo nemški kolegi izpeljali v 15 članicah EU, je kar 87 moških, starih med 18 in 60 let, na vprašanje odgovorilo, da se med bioživili skriva tudi precej gnilih jajc.

Nekaj zgodovine s tega področja ne bo škodilo. Do leta 1991, ko je v Uniji stopila v veljavo uredba o ekološkem kmetijstvu, obvezujočih predpisov za bioizdelke sploh ni bilo, razen pravilnikov nekaterih združenj in z njimi povezane samokontrole in samoobvezanosti vključenih.

Leta 1999 se je pridružila še uredba o ekološki reji živali, ki velja za izdelke živalskega izvora. V Sloveniji smo pravilnik, ki je skladen z zahtevami obeh uredb, dobili leta 2001, seveda pa danes veljajo evropske uredbe. Poleg izraza ekološko se lahko uporabljata tudi biološko ali organsko kmetijstvo. Živilo lahko nosi oznako ekološko le, če zadostuje vsem kriterijem in če je bil zanj izdan certifikat. To pomeni, da so njegove sestavine v celoti ali najmanj 95 odstotkov kmetijskega izvora iz ekoloških kmetijskih pridelkov oziroma če pravilnik ne dovoljuje drugače. Nosi lahko tudi poseben znak, pri nas na primer BIODAR. Ta je kolektivna znamka za živila, ki so pridelana ali predelana po standardih za ekološko kmetovanje Zveze združenj ekoloških kmetov. Izjema so ribe in divjačina, ki se jih ne sme označevati z oznako ekološki. Z označevanjem pa so povezane tudi najpogostejše in najlažje možnosti za prevaro kupcev. Kadar vam z embalaže namesto “bio” ali “eko” sijejo le oznake, kot so alternativno, naravno, integrirano, nepredelano, neškropljeno, certificirano, prihaja s kmetije, iz kontrolirane pridelave, tradicionalni način proizvodnje in podobni, potem lahko upravičeno pomislite, da vas morda hočejo potegniti za nos. Ti izdelki niso nujno slabi, vendar pa v nobenem primeru niso iz ekološke pridelave. Take olepšave vam le skušajo pričarati deželno idilo, vendar pa niso zaščitene, zato so brez prave vrednosti.

Prava ekološka živila so vzgojena ali pridobljena brez uporabe umetnih gnojil in kemijsko sintetičnih pesticidov, z živalmi ravnajo, kot zahteva praksa, njihova krma pa je večinoma prav tako bio. Že če je pri neki živali treba dvakrat uporabiti sintetična zdravila, se njeno meso ne sme več prodajati kot bio. Popolnoma prepovedano je tudi preventivno zdravljenje živali s kemoterapevtiki. Bioživilo ne sme vsebovati gensko spremenjenih organizmov in tudi ne ojačevalcev okusa, umetnih sladil in barvil ter umetnih ali naravnim identičnih arom. Le največ ena desetina dodanih snovi lahko izvira iz konvencionalne pridelave, nekatera združenja pa so ta delež omejila na še manj.

Zaupati je lepo, zaleže le nadzor
Da proizvajalci zares upoštevajo predpise uredbe o ekološki pridelavi živil, jih nadzorujejo različne službe. Nadzor pri nas izvaja Oddelek za kontrolo ekološkega kmetijstva pri Kmetijskem zavodu Maribor. Kontrolor vsaj enkrat letno obišče ekološko kmetijo in pridelovalce ekoloških živil, običajno nenapovedano. Pridelovalce je največkrat treba opozoriti na pomanjkljivo dokumentacijo. Vsakdo, kdor želi svoj izdelek opremiti z napisom bio, mora pravilno obvladati in opraviti vse procese od dobave, veterinarskega pregleda, gnojenja, pridelave do prodaje izdelkov.